Danes poznamo trinajst vitaminov, ki jih človeško telo nujno potrebuje.

Vitamin A

Če predmetov, ko se začenja temniti, ne razločimo dobro in se naše oči pri prehodu iz svetlega prostora v temnega ne prilagodijo hitro, to lahko kaže na pomanjkanje vitamina A.

Tudi vitaminska abeceda se začenja na A. Z izrazom vitamin A imenujemo vse spojine z biološko aktivnostjo retinola. Poznamo tri oblike retinoidov: alkohole (retinol), aldehide (retinal) in kisline (retinojska kislina). Karotenoidi, ki se pretvorijo v retinol, so provitamini A, najaktivnejši med njimi je betakaroten.

Vitamin A deluje lokalno in sistemsko. Lokalno delovanje je povezano predvsem z zaznavanjem svetlobe, saj je retinol bistveni del vidnih pigmentov rodopsina in jodopsina, ki sta v čepkih in paličicah očesne mrežnice. Sistemsko delovanje je slabše raziskano, povezano pa je zlasti z rastjo in diferenciacijo epitelnega tkiva, rastjo kosti in drugih tkiv, razmnoževanjem in rastjo zarodka, spodbuja tudi delovanje imunskega sistema.

Zgodovina vitamina A

Vitamin A je odkril nemški znanstvenik Shtep leta 1909. Opazoval je mlade miši, ki so se normalno razvijale in rasle, dokler niso njihove hrane ekstrahirali s špiritom ali z etrom. Ker miši s hrano niso več dobile ustreznih snovi, so prenehale rasti in so poginile.

Ekstrakcija ni spremenila sestave beljakovin, ogljikovih hidratov in mineralnih soli, ampak je odstranjevala maščobne snovi, ki so lahko topljive v špiritu ali etru. Avtor raziskave je pogin živali pojasnil s pomanjkanjem lipidov v hrani. Snov v lipidih so sprva poimenovali »dejavnik rasti« ali »mastnotopni dejavnik A«, leta 1916 pa vitamin A.

Kaj je karoten?

Znanstveniki so opazili, da živali, ki trpijo zaradi pomanjkanja vitamina A, lahko nadoknadijo rast, če dobivajo izvlečke iz rastlin, ki vsebujejo karoten – rumeni pigment, ki daje barvo korenčku, meloni, kakiju ter drugim rumenim in oranžnim plodovom. Ta pigment so leta 1831 prvič pridobili iz korenja, zato so ga po latinskem imenu za korenje (Daucus carota) poimenovali karoten.

Kaj se v telesu dogaja s karotenom?

Karoten se v telesu sintetizira v vitamin A, zato se imenuje provitamin A.

Kje vse še najdemo karoten?

Veliko ga je tudi v zelenih listih, v katerih zeleni pigment klorofil prevladuje nad rumenim karotenom. Jeseni se klorofil začenja uničevati, zelena barva izginja, zato začne listje rumeneti.

Ali veste, zakaj mesojede živali ne morejo postati rastlinojede?

Eden od vzrokov za to je, da ne morejo sintetizirati vitamina A iz karotena, ampak potrebujejo že izdelan vitamin A, ki ga je mogoče dobiti samo iz živalske hrane.

Tako so vir vitamina A za rastlinojede živali rastline, ljudje in vsejede živali pa ga dobimo v obliki provitaminov (najpogosteje kot betakaroten iz rastlinske hrane) in kot vitamin A iz živalske hrane.

Vitamin A danes

Vitamin A je topen v maščobah. V organizmu se pojavlja v različnih oblikah, zato lahko govorimo o skupini vitaminov A. Vsi so retinoidi, med katere spadajo naravne spojine in sintetični derivati retinojske kisline, ki imajo biološke lastnosti retinola. To so estri, etri in alkoholni derivati retinojske kisline. Vitamin A oziroma retinol v organizmu nastane iz karotenoida. Najaktivnejši karotenoid, ki so ga našli v rastlinah, je betakaroten.

Zakaj potrebujemo vitamin A?

Potreben je za normalno spolno dejavnost in razmnoževanje, za nastanek posteljice in razvoj zarodka, sodeluje tudi v sintezi vidnega pigmenta rodopsina, ki omogoča zaznavanje barv in svetlobe, ter pri razvoju kosti. Pomemben del učinkov je povezan z njegovimi antioksidacijskimi lastnostmi. Koristi kot zaščita pred srčno-žilnimi in rakavimi boleznimi, povečuje odpornost proti okužbam, preprečuje lomljenje las in nohtov ter izboljšuje njihovo rast, uporablja pa se tudi pri zdravljenju mozoljev in turov ter odstranjevanju starostnih peg.

Znaki in posledice pomanjkanja

Pomanjkanje vitamina A lahko povzroči suhost veznice in roženice (kseroftalmijo) in nočno slepoto (niktalopijo), tanko in suho kožo, ki se lušči, akne, ture (furunkulozo), suhost notranjosti vagine, motnje v delovanju jajčnikov, slabšo odpornost ter večjo nagnjenost k pljučnim in prehladnim boleznim.

Povečane potrebe po vitaminu A

Terapevtski odmerki, večji od priporočenega dnevnega odmerka, se uporabljajo pri suhosti veznice in roženice, driski, po celotni ali delni operacijski odstranitvi želodca, pri čezmernem delovanju ščitnice (hipertiroidizmu), različnih črevesnih boleznih, kroničnih okužbah in dolgotrajnem stresu.

Naravni viri vitamina A

Vitamin A je v korenju, paradižniku, temno zeleni in rumeni zelenjavi, rumenem sadju, margarini, jajcih, jetrih, ribjem olju, mleku in mlečnih izdelkih.

Vitamin D

Vitamin D je hormon in je edini vitamin, ki ga telo s pomočjo obsevanja kože z ultravijolično svetlobo lahko proizvede tudi samo. Zato so o vitaminu D govorili kot o vitaminu, ki ga ustvarja svetloba. Zadostuje že 10- do 15-minutno izpostavljanje soncu 2- do 3-krat na teden. Ljudje, ki veliko časa preživijo v zaprtih prostorih ali živijo v severnih krajih, pa si dovolj tega vitamina lahko zagotovijo le z ustrezno prehrano ali z jemanjem vitaminskih dodatkov.

Vitamin D pospešuje absorpcijo kalcija in sodeluje pri nastajanju kosti. S tem je povezano njegovo drugo poimenovanje, ki izvira iz latinščine – kalciferol (nesoč kalcij). Opravlja še veliko drugih nalog v telesu, odkrivajo pa tudi njegovo biološko delovanje.

Zgodovina vitamina D

Zaradi pomanjkanja tega vitamina so trpeli že naši predniki, o čemer pričajo izkopane kosti, na katerih so ohranjene sledi avitaminoze D, rahitisa. Bolezen so prvi opisali angleški zdravniki.

Razprava o rahitisu je leta 1650 nastala na Univerzi v Cambridgeu, vendar so bili opisani samo simptomi bolezni, ne pa tudi zdravljenje. Angleški zdravniki so se počasi seznanjali z boleznijo in ne da bi poznali vzroke zanjo, so jo zdravili z ribjim oljem. Minilo je kar nekaj časa, preden jim je uspelo premagati skeptičnost širšega kroga znanstvenikov in zdravnikov, saj so v tistem času z ribjim oljem večinoma mazali čevlje.

Vzrok so odkrili šele, ko so našli povezavo med pogostostjo rahitisa in geografsko lego. Rahitisa je bilo namreč veliko več na severu, kjer je malo sonca, kot na primer v Italiji. Razsajal je predvsem med revnim prebivalstvom, ki so živeli v prenaseljenih četrtih, v kletnih prostorih, ozkih in temnih ulicah.

Začetki zdravljenja

Leta 1919 je nemški zdravnik Gulchinski objavil članek o uspešnem zdravljenju z gorskim soncem. Otroke je zdravil s kremenovo svetilko[AM2] . Novo zdravljenje se je hitro razširilo. Rahitis so potem zdravili na dva povsem različna načina: z ribjim oljem in ultravijoličnimi ali sončnimi žarki. Nekateri znanstveniki so menili, da nastane zaradi nezadovoljive prehrane in pomanjkanja življenjsko pomembne sestavine, ki je v njej, drugi pa so trdili, da so vzrok slabe higienske razmere, premalo sonca in čistega zraka.

Angleška znanstvenika Hume in Smith sta v laboratoriju poskušala izzvati rahitis pri podganah, tako da sta jih imela v temi na posebni dieti brez dodanega ribjega olja. Po seriji uspešnih poskusov pa sta bila začudena, ker podgane nenadoma niso bile več rahitične. Analiza vseh podrobnosti je razkrila vzrok – za steljo si imele žaganje, ki je nekaj časa ležalo na soncu. V žagovini je pod vplivom sonca nastala protirahitična snov, podobna tisti v ribjem olju, kar je pojasnilo učinkovitost obeh protirahitičnih dejavnikov, svetlobe in maščobe. Oba delujeta na osnovi istega mehanizma.

Odkrito snov so poimenovali vitamin D.

Vitamin D danes

Iz zgodovinskih razlogov vitamin D uvrščamo med vitamine, čeprav gre glede na njegovo steroidno strukturo in način delovanja za hormon. Obravnavamo ga kot prohormon z različnimi aktivnimi presnovki, ki delujejo kot hormoni.

Najučinkovitejši obliki, ki se uporabljata za zdravljenje, sta vitamina D₂ (ergokalciferol) in D₃ (holekalciferol). Ergokalciferol je protirahitična snov, ki se pridobiva z ultravijoličnim sevanjem iz ergosterola v glivicah in kvasovkah. Holekalciferol je živalskega izvora.

Zakaj vitamin potrebujemo D?

Vitamin D pospešuje absorpcijo kalcija in fosfatov, nujen je za normalno rast in mineralizacijo kosti in zob.

Znaki in posledice pomanjkanja

Pomanjkanje vitamina D se pokaže z zmanjšano koncentracijo kalcija (hipokalciemijo) in fosfatov (hipofosfatemijo), lahko tudi s splošno demineralizacijo kosti, bolečinami v kosteh, spontanimi zlomi in oslabelostjo mišic. Pri odraslih se te spremembe imenujejo osteomalacija.

Pri otrocih se lahko pojavijo zaostanek v rasti in deformacije kosti, zlasti dolgih kosti, oziroma rahitis.

Povečane potrebe po vitaminu D

Več vitamina D potrebujejo nosečnice, ženske, ki dojijo, starejši ljudje, ki se premalo izpostavljajo soncu, in ženske, ki so bile nekaj let zapovrstjo noseče. Povečane potrebe po vitaminu D so povezane s pomanjkanjem kalcija.

Naravni viri vitamina D so ribje olje, sardine, losos, tuna, mleko in mlečni izdelki.

Vitamin E

Z izrazom vitamin E poimenujemo tokoferole in tokotrienole, ki so skupina spojin s podobnim biološkim delovanjem. Učinkovitejši so tokoferoli.

Vitamin E se shranjuje predvsem v celičnih membranah in je ključnega pomena za normalno celično presnovo. Je najpomembnejši antioksidant, topen v maščobah, zato se lahko normalno absorbira le, če hrana vsebuje dovolj maščob. Kot lovilec prostih radikalov ščiti pred poškodbami celične membrane in pred stanji, ki jih povzroča oksidativna obremenitev (staranje, artritis, rak, bolezni srca in žilja, okužbe).

Vitamin K

Vitamin K sestavljata vitamina K₁ in K₂. Vitamin K₁ je rastlinskega izvora, vitamin K₂ pa sintetizirajo črevesne bakterije. Najpomembnejša vloga tega vitamina je strjevanje krvi. Ker so potrebe po njem majhne, je pomanjkanje redko.

Vitamin C

Živali lahko vitamin C sintetizirajo same, ljudje pa ga dobimo s hrano, zlasti s sadjem in zelenjavo. Raziskave kažejo, da večina Slovencev ne zaužije dovolj tega vitamina.

Vitamin C je pomemben antioksidant v notranjosti celic in zmanjšuje oksidativne okvare DNK in beljakovin. Ugotavljajo tudi povezavo z boleznimi srca in žilja, saj narodi, ki jedo veliko sadja in zelenjave, manj obolevajo za temi boleznimi. Preveliki odmerki so škodljivi, saj povečajo možnost nastanka oksalatnih kamnov.

Vitamini skupine B

Vitamini skupine B se po delovanju in zgradbi zelo razlikujejo. V isti skupini so se znašli iz zgodovinskih razlogov, saj so vse izolirali iz kvasa in jeter.

• Tiamin ali vitamin B₁ sodeluje pri prebavi, predvsem ogljikovih hidratov. Skrbi za normalno delovanje živčevja, mišic in srca.
• Riboflavin ali vitamin B₂ v oksidoredukcijskih procesih sodeluje kot prenašalec vodika. Koristen je za kožo, nohte in lase.
• Nikotinska kislina ali vitamin B₃ kot koencim sodeluje v oksidoredukcijskih procesih. Potreben je za nastanek spolnih hormonov ter za normalno delovanje živčevja in možganov.
• Pantotenska kislina ali vitamin B₅ je sestavni del koencima A in sodeluje pri presnovi maščob in ogljikovih hidratov.
• Vitamin B₆ je pomemben za presnovo aminokislin, uravnava tudi delovanje hormonov. Telo ga potrebuje za tvorbo protiteles in rdečih krvničk.
• Biotin sodeluje pri presnovi ogljikovih hidratov, maščob in nekaterih aminokislin.
• Vitamin B₁₂ je koencim v biokemičnih reakcijah. Če ga v telesu ni dovolj, se lahko razvije megaloblastna makrocitna anemija.
• Folati so skupina sorodnih spojin, odgovornih za sintezo DNK in prenos metilnih skupin na različne akceptorje. Pomanjkanje je pogosto, saj jih s hrano navadno ne zaužijemo dovolj, kaže pa se kot megaloblastna anemija, splošna slabost in celo kot depresija. Folna kislina je sintetična oblika vitamina, ki se v telesu reducira do aktivne oblike.