Ko se na primer opečemo z razžarjenim predmetom, se vzdražijo bolečinski receptorji in sporočilo prek perifernega živčevja prenesejo v osrednje živčevje. Od tam gre ukaz v prizadeti del telesa in roko umaknemo s predmeta. V tem primeru je bolečina naraven fiziološki odziv telesa. Lahko pa je tudi znak bolezni. Opozarja lahko na začetek bolezni, ki se bo morda hitro pozdravila. Zelo pogosto pa postane dolgotrajna neprijetna spremljevalka, ki močno poslabša kakovost življenja in vpliva na odsotnost z dela, saj podaljšuje zdravljenje.

Bolečino ločimo glede na njen položaj, nastanek in trajanje. Zaradi nje trpi skoraj vsak peti prebivalec Evrope, vsak enajsti celo vsak dan. Še vedno je eden od najpogostejših vzrokov za obisk zdravnika. Vsak jo občuti drugače, odvisna pa je tudi od posameznikovih preteklih izkušenj.

MERJENJE BOLEČINE

Bolečino se do neke mere da izmeriti, seveda pa so rezultati vedno subjektivni. Za ocenjevanje akutne bolečine je primerna vizualna analogna lestvica (VAL), ki se na levi začne z 0, kar pomeni stanje brez bolečine, na desni pa se konča z 10, kar pomeni najhujšo bolečino, ki si jo ocenjevalec lahko zamišlja. Bolnik pokaže, katera vrednost ustreza njegovi trenutni bolečini.

AKUTNA BOLEČINA

Kadar bolečina nastane hitro in traja kratek čas, govorimo o akutni bolečini, ki ima svoj biološki smisel. Opozarja nas na škodljivo dogajanje v telesu ali njegovi neposredni okolici in ima varovalni učinek. Traja od nekaj dni do nekaj tednov, nikakor pa ne več kot tri mesece. Največkrat ima jasen sprožilni dejavnik. Ko tega ni več, tudi bolečina običajno postopoma postaja manj močna, dokler ne izgine.

KRONIČNA BOLEČINA

Če bolečina traja več kot tri ali celo šest mesecev ali če ostaja tudi po odstranitvi vzroka, gre za kronično bolečino. To ni samo neprijeten občutek, ampak samostojna bolezen, ki ima svoj vzrok, potek in posledice. Zahteva posebno obravnavo, diagnostiko, zdravljenje in rehabilitacijo. Kronična bolečina poslabša telesno in duševno zdravje posameznika in posledično tudi kakovost njegovega življenja ter zmanjšuje delovno sposobnost. Pogosto se ji pridružijo znaki anksioznosti in depresije. Za bolnika in njegove bližnje pomeni omejitev in breme.

ZDRAVLJENJE BOLEČINE

Vsaka kronična bolečina je najprej akutna, prehod v kronično pa lahko preprečimo z učinkovitim zdravljenjem. Najboljše je seveda zdravljenje vzrokov, pogosto pa uporabljamo tudi simptomatske metode. V razvitem svetu akutno bolečino najpogosteje lajšamo z zdravili.

Svetovna zdravstvena organizacija svetuje stopenjsko zdravljenje bolečine z zdravili. Na prvi stopnji (območje blage bolečine) se uporabljajo paracetamol in nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR), ki se med seboj razlikujejo predvsem po tveganju za nastanek srčno­-žilnih zapletov in zapletov v prebavilih. Izsledki zadnjih raziskav kažejo, da je za zdravljenje bolnikov s srčno­-žilno ogroženostjo varnejše zdravilo naproksen. Na drugi stopnji (območje zmerne bolečine) se uporabljajo šibki opioidi, ki se po potrebi kombinirajo z neopioidi. Na tretji stopnji (območje močne bolečine) se uporabljajo močni opioidi, ki se prav tako lahko kombinirajo z neopioidi, to je z zdravili za prvo stopnjo. Končni cilj je bolečine, katere jakost ne presega 3.

Bolečina ni za nikogar prijetna in je ni treba trpeti. Bistveno je, da čim prej odkrijemo njen vzrok in jo začnemo zdraviti.

Nezdravljena akutna bolečina lahko preide v kronično, zato je pomembno, da jo prepoznamo in ustrezno zdravimo.