Ali ste vedeli, da se simptomi depresije in anksioznosti pogosto prepletajo? To pomeni, da ima veliko bolnikov z anksiozno motnjo tudi simptome depresije, skoraj vsi depresivni bolniki pa imajo tudi simptome anksioznosti.

Anksiozno motnjo lahko prepoznamo po psiholoških znakih, med katere prištevamo:

• nerealno zaskrbljenost,
• nemir,
• oteženo koncentracijo,
• razdražljivost,
• nespečnost,
• utrujenost.

Telesni simptomi se kažejo z bolečino v prsih in palpitacijo (srčno-žilni znaki), zadihanostjo in hiperventilacijo (dihalni znaki), omotičnostjo in glavobolom (nevrološki znaki) ter bolečino in napetostjo v mišicah.

Pretiran strah je znak anksiozne motnje

Približno četrtina bolnikov, ne glede na starost in spol, ki obiščejo splošnega zdravnika, trpi zaradi anksioznih motenj. Strokovnjaki še niso v celoti odkrili, kakšen je mehanizem, ki jih sproži. Ko nas je nečesa strah, se nam v normalnih okoliščinah pojavi občutek tesnobne oziroma anksioznosti. Takrat nam telo sporoča: »Bojuj se ali zbeži.« Možgani začnejo hitreje delovati, srce, pljuča, mišice in drugi organski sistemi so pripravljeni na fizično aktivnost. Če pa nas je v vsakodnevnih situacijah ves čas pretirano strah in to traja dlje časa, lahko govorimo o anksiozni motnji.

Depresivni simptomi, ki se lahko pojavijo pri bolnikih z anksioznimi motnjami, se kažejo kot:

• depresivno razpoloženje,
• izguba zanimanja ali zadovoljstva,
• zmanjšanje energije,
• psihomotorični nemir.

Vrste anksioznih motenj

Panična motnja

Bolniki s panično motnjo trpijo zaradi nenadnih občutkov izjemnega strahu, ki se imenujejo panični napadi. Do njih lahko pride kadarkoli, večinoma pa so kratkotrajni, trajajo približno 20 do 30 minut. Bolniki imajo občutek, da so v veliki nevarnosti, da umirajo ali da se jim bo zmešalo. Skrbi jih, da bi do napada prišlo na kraju, iz katerega bi se težko rešili. Zaradi tega jih je lahko strah oditi zdoma.

Osebe, ki trpijo zaradi paničnih motenj, se bojijo fizičnih občutij paničnega napada in redno pregledujejo svoje telo, da bi preverili, ali se simptomi napada lahko ponovijo. Izogibajo se situacijam, v katerih bi po njihovem prepričanju lahko prišlo do teh napadov.

Panična motnja se lahko pojavi pri vsakem človeku. Pojavlja se pri eni od 60 oseb. Ponekod je družinsko pogojena. Večina bolnikov s paničnimi napadi zdravnika obišče zaradi izraženosti simptomov.

Obsesivno-kompulzivna motnja

Bolnike z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM) preplavljajo moteče misli, ki jih ne morejo nadzorovati. Imenujejo se obsesije.

Da bi pregnali te misli, lahko neprestano ponavljajo določena dejanja, na primer preverjajo, ali je štedilnik izključen, ali pa si neprestano umivajo roke. Taka dejanja se imenujejo kompulzije. Če jim bolniki ne sledijo, imajo občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega. Bolniki z OKM se po navadi zavedajo nesmiselnosti in pretiranosti svojega kompulzivnega vedenja in obsesivnih misli. Simptomi jih pogosto spravljajo v veliko zadrego, zato jih lahko več let skrivajo.

OKM se večinoma pojavi v adolescenci ali v zgodnji odrasli dobi, lahko pa tudi v otroštvu.

Kaj je fobija?

Fobija je neracionalen strah, zaradi katerega se oseba izogiba situacijam, ki se jih boji. Privede lahko do vseh značilnih simptomov anksioznosti ali celo do paničnega napada. Osebe s specifičnimi fobijami doživljajo pretiran strah in anksioznost, ki jo povzroča specifičen predmet ali situacija.

Nekatere specifične fobije:

• klavstrofobija (strah pred zaprtimi prostori),
• akvafobija (strah pred vodo),
• akrofobija (strah pred višino),
• niktofobija (strah pred temo),
• ofidifobija (strah pred kačami).

Zelo pogosta je tudi socialna fobija (socialna anksiozna motnja), intenziven strah pred izpostavljenostjo na javnih mestih.

Socialna anksiozna motnja

Za socialno anksiozno motnjo (SAM) je značilen iracionalen, pretiran strah pred situacijami, v katerih je oseba v središču pozornosti drugih ljudi. To se ne dogaja le ob javnem nastopanju, temveč tudi v drugih situacijah, na primer med pogovorom za mizo pri kosilu. Bolniki se situacijam, ki jim vzbujajo strah, izogibajo, kar jim v vsakdanjem življenju povzroča precejšnje težave.

Generalizirana anksiozna motnja

Poglavitni lastnosti generalizirane anksiozne motnje (GAM) sta pretirana in trajna anksioznost ter zaskrbljenost. V nasprotju z bolniki s fobijami in potravmatskimi motnjami pri bolnikih z GAM njihovih skrbi ne sprožajo specifični sprožilci. Zaskrbljeni so lahko zaradi česarkoli v normalnem vsakdanjem življenju. Med najpogostejšimi skrbmi so delovne obveznosti, denar, zdravje, varnost, popravilo avta in gospodinjski opravki. Pretirana anksioznost in zaskrbljenost trajata najmanj šest mesecev.

Pri bolnikih z GAM ni nič nenavadnega, če se ob spreminjanju vsakdanjih okoliščin tudi njihova anksioznost osredotoča zdaj na eno, zdaj na drugo stvar.

Primer
Ko pride po pošti več računov hkrati, postane oseba z GAM zaskrbljena zaradi denarja. Ko opazi, da je eden od računov za zdravstveno zavarovanje, pa se začne razburjati zaradi svojega zdravstvenega stanja.

Potravmatska stresna motnja

Bolniki s potravmatsko stresno motnjo (PTSM) so doživeli ali videli strašen ali travmatski dogodek ali pa so slišali o njem. Dogodek jih je prestrašil, šokiral in navdal z občutkom nemoči in vse kaže, da ga ne morejo preboleti. Po hudem travmatskem dogodku lahko PTSM prizadene kogarkoli. Eden od 30 ljudi ima lahko PTSM kadarkoli v življenju.

Stres zaradi travmatskega dogodka povzroča kemijske reakcije v možganih in celo telesne simptome. Bolniki lahko trpijo zaradi nočnih mor, imajo občutek, da se dogodek vedno znova ponavlja, lahko so razdražljivi in napeti ali se celo izogibajo ljudem in krajem, ki jih spominjajo na tisti dogodek.

Simptomi se navadno začnejo v treh mesecih po dogodku, včasih pa tudi nekaj let po njem. Obstajajo tri glavne skupine simptomov:

• »lajšanje« travmatskega dogodka (ponovne projekcije prizorov in nočne more),
• vedenjski vzorci izogibanja (npr. izogibanje krajem, povezanim z dogodkom, čustvena otopelost, oddaljevanje od drugih oseb),
• fiziološko vzburjenje (npr. težave s spanjem, razdražljivost, slaba koncentracija).

Zdravljenje anksioznih motenj

Za dolgoročno zdravljenje anksioznih motenj se najpogosteje uporabljajo antidepresivi:

• zaviralci ponovnega privzema serotonina (npr. escitalopram, sertralin, paroksetin),
• zaviralci ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (npr. duloksetin, venlafaksin, mirtazapin).

Za celovito zdravljenje anksioznih motenj pa so poleg zdravil priporočene psihoterapija in razne sprostitvene tehnike, s katerimi bolniki sami obvladujejo stres.

Več o depresiji in anksioznih motnjah je v knjižicah iz zbirke V skrbi za vaše zdravje, ki so objavljene na www.krka.si.