Kaj imajo skupnega Barbra Streisand, Abraham Lincoln, Nikola Tesla in Oprah Winfrey? Vsi so trpeli oziroma trpijo zaradi anksioznih motenj. Eden od petih odraslih v nekem življenjskem obdobju trpi zaradi psihične bolezni in najpogostejše so prav anksiozne motnje.

Anksiozne motnje so skupina psihičnih bolezni, pri katerih je glavni znak stanje živčne napetosti. Kako obsežen in zapleten je ta pojem, nam pove že veliko število besed, ki opisujejo različne stopnje anksioznosti. Tesnoba, trema, napetost, živčnost, strah in zaskrbljenost so le nekatere od njih. Opisujejo sicer dokaj različna stanja, ki pa se kažejo s podobnimi znaki.

Od strahu do anksioznosti

Verjetno ni človeka, ki ne bi poznal strahu. Vsak od nas občuti določeno mero treme pred izpitom ali drugim pomembnim dogodkom, vsak ob bolj ali manj nevarni situaciji občuti neko stopnjo strahu, od prestrašenosti pa do prave panične reakcije.

Običajno je anksioznost oziroma strah ali tesnoba popolnoma normalna reakcija na dejansko ali grozečo nevarnost. Tako kot kašelj odstranjuje tujke iz dihalnih poti in bolečina omogoča umik ter preprečitev nadaljnje poškodbe, nam anksioznost pomaga ubežati trenutni nevarnosti ali se izogniti prihodnji. Naše telo pripravi na boj ali beg – poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvitev mišic. Čeprav v današnjem času beg pred nevarnostjo običajno ne pomeni teka pred nevarnim tigrom, je anksioznost vseeno koristna reakcija. Zaradi strahu pred nesrečo vozimo počasneje, zaradi tesnobe pred morebitnim neuspehom se pripravljamo na javni nastop ali učimo za izpit.

Telo se na namišljene bojazni odziva enako kot na prave nevarnosti

Včasih pa varovalni mehanizem anksioznosti deluje narobe in se sproži, tudi če ni nevarnosti. Anksioznost lahko sproži že nenevarna situacija ali bitje, reakcija je lahko pretirana ali pa traja predolgo. Telo je pripravljeno na beg ali boj s sovražnikom, pravi sovražnik pa se v resnici skriva v nas samih. In če nas tak neustrezen strah ovira v vsakodnevnem življenju, govorimo o anksioznih motnjah.

Anksiozne motnje

Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih, pri otrocih in odraslih. Prizadenejo oba spola, vendar so pri ženskah pogostejše. Motnja pa ni le neprijetna, ampak pomembno vpliva na številna področja bolnikovega življenja. Težave v medosebnih odnosih, izogibanje aktivnostim, ki naj bi bile prijetne, in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere od posledic. Poleg tega je anksioznost pogosto povezana z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor. Številni si poskušajo pomagati na različne neustrezne načine, najpogosteje z alkoholom.

Kakšni so znaki anksioznosti?

Znakov anksioznosti je zelo veliko. Najpogostejši psihični znaki so napetost, razdražljivost in motena koncentracija. Poleg teh pa posebej izstopajo številni telesni znaki, zlasti razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol in slabost. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni (bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice), zaradi česar je bolnik še bolj prestrašen.

Katere so anksiozne motnje?

Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje, zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Razlikujejo se po trajanju, izraženosti in vzrokih, ki jih sprožijo. Najpogostejše so generalizirana anksioznost, panična motnja in socialna fobija.

Generalizirana anksioznost

Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo so praktično stalno tesnobni, zaskrbljeni in napeti. Vedno so v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa brez razloga zaskrbljeni zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto niti bolniki ne poznajo vzroka napetosti. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, čeprav se lahko zavedajo njihove nesmiselnosti. Ker se ne morejo sprostiti niti ponoči, imajo težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo številne telesne težave, kot so glavobol, potenje, drgetanje ali težko dihanje.

Panična motnja

Za razliko od bolnikov z generalizirano anksiozno motnjo ljudje s panično motnjo občutijo anksioznost v napadih, ki se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Sprožijo jih lahko različne situacije. Za panične napade je značilen zelo izrazit strah, bolniki imajo pogosto občutek, da so na pragu smrti, izraziti so tudi telesni simptomi. Poleg potenja, omotice in vrtoglavosti velikokrat občutijo bolečino v prsih, ki je lahko podobna pravemu srčnemu napadu. Panični napadi trajajo le nekaj minut, vendar se ponavljajo in bolniki so tudi med njimi bolj ali manj prestrašeni, ker pričakujejo naslednje napade. Zato se izogibajo nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, skratka vsemu, kar bi lahko sprožilo paniko ali občutek nemoči.

Socialna fobija

Socialna fobija je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebej ko je bolnik v središču pozornosti. Določena stopnja treme je v takih situacijah seveda povsem normalna, vendar nas ta strah ne onemogoča in nalogo lahko opravimo. Socialna fobija pa bolnika bistveno ovira. Najpogostejši je pretiran strah pred javnim nastopanjem, lahko pa se stopnjuje do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi, na primer pri podpisovanju čeka. Bolnikom se zdijo nepomembne napake katastrofalne. Ker imajo občutek, da socialnih situacij ne morejo obvladovati, se jim izogibajo in se izolirajo od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, so zato neuspešni.

Specifične fobije

Zelo pogoste pa so tudi specifične fobije, to je strah pred določeno stvarjo ali situacijo. Več kot eden od 10 ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se zavedajo, da strah ni smiseln, se ga ne morejo znebiti. Kljub strahu pa se tem situacijam večinoma lahko izognejo, zato jim fobija ne povzroča bistvenih težav v življenju.

Kako lahko pomagamo?

Napačno je prepričanje, da je anksioznost posledica človekove šibkosti in da bi jo lahko premagali z močno željo in voljo. Bolniki se ne morejo prisiliti, da bi se počutili bolje. Čeprav se zavedajo nesmiselnosti svojih strahov, se jih ne morejo znebiti. Pomoč pa je zelo pomembna, saj jih njihova motnja lahko močno ovira v življenju.

Da gre za anksiozno motnjo, lahko zdravnik večinoma sklepa že na podlagi težav, ki jih opiše bolnik. Kljub temu pa je treba pred začetkom zdravljenja opraviti nekatere preiskave in izključiti telesne bolezni, ki se kažejo s podobnimi znaki.

Zdravljenje anksioznih motenj

Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljajo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa tudi le psihoterapija. Izbira zdravljenja je odvisna od vrste motnje.

Pri različnih fobijah in panični motnji bolniku omogočimo uspešno soočanje s situacijami, ki se jih je do tedaj izogibal. Pri bolj izraženih motnjah kratkotrajno zdravljenje ne zadošča, v dolgotrajnem zdravljenju so pomembna predvsem zdravila.

Zdravila pri anksioznih motnjah

Za zdravljenje anksioznih motenj se uporabljata predvsem dve skupini zdravil – anksiolitiki in antidepresivi. Antidepresivi se sicer uporabljajo za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi pri številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki (zdravila proti anksioznosti) delujejo zelo hitro in so zato pomembni zlasti na začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro olajšanje težav. Antidepresivi pa so zaradi počasnejšega učinka najpomembnejši v nadaljevanju zdravljenja.

Vojko Rebolj, dr. med., Krka, d. d., Novo mesto