Danes nas sredstva množičnega obveščanja neprestano bombardirajo z neprijetnimi novicami o naravnih katastrofah, epidemijah, vojnah itn.

Vse te reči so se sicer dogajale tudi v preteklosti – tako, denimo, v srednjem veku kot v bližnjem 19. stoletju. Toda radio, televizija, računalniške mreže so negativne informacije naredile dostopne vsakomur. Poplava teh informacij, ki se je zrušila na človeka, pa lahko izzove strah pred prihodnostjo, nezaupanje v svoje moči, ogorčenost in nemir. V našem notranjem svetu je kaos in prav zato ljudje tako zlahka verjamejo različnim mazačem.

Psihološko delovanje je smisel dela izkušenega psihoterapevta, ki s svojimi metodami vrača ljudem samozavest in veselje do življenja in s tem zdravje. V rokah različnih mazačev pa imajo enake metode lahko uničujoče delovanje – ljudje izgubijo voljo in sposobnost samostojno reševati težave ter odhajajo daleč stran od realnega življenja.

V srednjem veku so bile množične epidemije. Kaj pa se dogaja danes?

Pogosto slišimo o samosežigih in samouničenju velikih skupin ljudi – vse to so znaki nezdrave družbe.

Kaj naj storijo navadni ljudje, da bi ohranili duševno ravnovesje? 

Treba je upoštevati nekaj pravil, ki se uvrščajo med tako imenovano ekologijo človeške psihe, ki določa naše počutje, razpoloženje in odnos do drugih ljudi.

Treba je vedeti, da je beseda glavno sredstvo delovanja na človeka. 

Z besedo lahko človeka ubijemo, lahko pa ga tudi vrnemo v življenje.

Samoprepričanje je notranji položaj človeka, pripravljenost za določeno delovanje, situacijo, preživljanje. Samoprepričanje se ustvari z določenim usmerjanjem misli. Vsaka naša misel sproži živčne impulze, ki se v telesu realizirajo kot različne biokemične in fiziološke reakcije, ki uravnavajo delovanje notranjih organov in sistemov. To se dogaja zato, ker katera koli misel, lik, spomin izzove čustva. Možgani zbirajo vse, kar nas obkroža – zvoke, šume, vonjave, vibracije, barve –, da bi jih uporabili kot osnovo za naše misli in čustva.

Čustva – tako pozitivna kot negativna – so lahko koristna ali škodljiva za telo.

Strah lahko spodbudi notranje rezerve v telesu, lahko pa privede do depresije. Kratkotrajen strah sproži endokrini sistem in prisili nadledvični žlezi, da začneta izločati stresni hormon, najprej adrenalin. Na koncu se spremeni vsa homeostaza v telesu, ves režim njegovih notranjih funkcij. Pospeši se bitje srca, zviša se krvni pritisk, dihanje je hitrejše. Vse te spremembe pomagajo telesu, da se znebi odpadnih snovi, toksinov, in se postopoma vrne v začetno stanje. Toda če se strah pogosto ponavlja ali dolgo traja, začne telo črpati svoje notranje rezerve in preide na drug režim delovanja – začenjajo se razvijati različne bolezni, pride do funkcionalnih sprememb živčevja, črevesnih krčev, želodčnih razjed, motenj v delovanju ščitnice, alergij.

Dolgotrajni strah zavre samoregulacijo v telesu in spremembe nastanejo najprej na najobčutljivejšem delu; tanka nit se hitro strga.

Misel sproži čustva, ta pa privedejo do različnih sprememb v telesnem delovanju, ki tlakuje pot do bolezni.

Ni se treba bati bolezni, temveč svojih misli in z njimi povezanih negativnih čustev.

Čustva so kot barva naših misli, ki slabijo ali krepijo naše notranje postavitve. V možganih so središča zadovoljstva, agresije ipd. in njihovo dolgotrajno sprožanje tvori splošen odtenek čustvene barve.

Spomnite se, kako pogosto se zbudite živahni in veseli, ne glede na to, da zunaj dežuje in imate veliko dela. Kakšen drug dan pa brez pravega vzroka vstanete z »levo nogo«. Srce vam drugače bije, drugačen je ritem utripa, tonus žilja in raven tvorjenja hormonov. Pri normalni živčni regulaciji te spremembe pomagajo telesu, da se navadi na položaj in se ustrezno odzove, potem pa se vse vrne v prvotno stanje. Če pride do motenj v živčni regulaciji, zunanjih dražljajev ni več, ostanejo pa spremembe v telesu, ostane odgovor na dražljaj. Človek še naprej čuti strah, nemir, v grlu ima cmok, hitreje diha, žilje se krči. Takšne težave se odrazijo tudi na notranjih organih in počasi pripomorejo k razvitju psihosomatskih bolezni, katerih vzrok je motnja živčne regulacije v telesu.

Da bi bili zdravi, se moramo naučiti upravljati svoja čustva.

Vzgajanje čustev ni preprosta naloga. Začeti je treba pri svojih mislih: treba se je truditi misliti in govoriti samo o dobrem, prijetnem za nas in okolico, izogibati se moramo konfliktnim situacijam, sodbam ali naštevanju svojih zamer. Pri tem pomaga kakšen zanimiv konjiček ali delo in različne metode za samoprepričevanje – avtogeni trening, meditacija, za verne pa molitev.

V življenju se ni mogoče izogniti negativnim čustvom, pa tudi bati se jih ni treba – to samo po sebi sproži stresno situacijo. Naše telo pričakuje tudi negativna čustva.

Pomembno je, da ne trajajo predolgo. Dolgotrajno prebolevanje izgube, razočaranj v službi ali nad prijatelji, neuresničene želje – vse to v krvi ustvarja snovi, ki delujejo nasprotno od adrenalina. To privede do onesnaženja telesa s solmi, do pomanjkanja energije, debelosti. Telo pa sprejme bolezen, kot da bi se nekako sprijaznilo z nezdravim stanjem.

Toda tudi pozitivna čustva lahko delujejo uničujoče. Vsi vemo, da lahko človeka zaradi prevelikega veselja zadene kap ali da zaradi ljubezni izgubi tek in ne more spati; to čustvo ga tako prevzame, da resnično zboli. Zato se zmerno veselimo in živimo in ne rušimo čustvenega ravnovesja. Svetopisemske zapovedi niso po naključju omejile človeka pri njegovem doživljanju sveta. Preveč čustev ne odobravajo: najvišja harmonija je ravnovesje čustev.

Mi moramo obvladovati čustva, ne čustva nas. Samo tako nam pomagajo ohraniti zdravje.