Domači ljubljenčki prinašajo veliko veselja, pogosto pa tudi neželene obiskovalce, zajedavce, ki lahko njim in lastnikom povzročijo resne zdravstvene težave. Klope in bolhe običajno sami opazimo na površini kože živali, notranji zajedavci pa ostajajo skriti v telesu živali. Tako se dostikrat sploh ne zavedamo, da je naša žival okužena z njimi, kar lahko predstavlja velik problem, saj se ti zajedavci lahko prenesejo na ljudi.

Pri psih in mačkah so najpogostejši notranji zajedavci gliste in trakulje.

Gliste

Živali se z glistami najpogosteje okužijo s hrano, vodo ali lizanjem tal. Jajčeca glist so zelo odporna in v okolju lahko preživijo tudi več let. Pri večini vrst razvoj poteka brez vmesnega gostitelja. Ličinke prevrtajo črevesno steno in potujejo po telesu v pljuča in sapnik, potem pa se vrnejo v prebavila, kjer dozorijo v odrasle gliste. Pri odraslih živalih se okužba redko kaže kot resno obolenje, pri mlajših živalih pa lahko privede celo do pogina. Znaki so odvisni tudi od števila zajedavcev. Pri močni okužbi opazimo slabše priraščanje mladičev, slabo kakovost kožuha, napet trebuh, neješčnost, bruhanje ter mehko blato, v katerem so lahko kri, sluz in odrasle gliste. Mladiči se pogosto okužijo že prek posteljice v materinem telesu ali pa v prvih dneh življenja.

Lastniki hišnih ljubljenčkov jih večinoma zatiramo le po veterinarjevem navodilu in pred cepljenjem, sicer pa žal le redko. Pogosto se namreč ne zavedamo, da so številne pasje in mačje gliste lahko nevarne tudi za ljudi. Še so posebej izpostavljeni tisti, ki bivajo v tesnem stiku s svojimi ljubljenčki, in otroci, ki se lahko okužijo na več mestih, na primer v peskovnikih. Z jajčeci zajedavcev se lahko okužimo tudi prek sveže zelenjave. Ličinke tudi pri ljudeh potujejo v različne organe in lahko povzročijo hude poškodbe jeter, pljuč ter celo vidnega živca, kar je lahko vzrok za trajno slepoto.

Trakulje

Trakulje v nasprotju z glistami v razvojnem krogu potrebujejo vmesnega gostitelja. Najpogostejša vrsta trakulje je t. i. pasja trakulja (Dipylidium caninum), ki v črevesju psov in mačk zraste tudi do 60 cm. Prenaša se prek okuženih bolh in uši, ki jih zaužije žival, zato je zelo pomembno, da jih redno zatiramo. Odrasle trakulje izločajo jajčeca v odrivkih, ki so podobni kumaričnim semenom. Ko bolhe požrejo jajčeca, se v njih razvije nalezljiva oblika.

Bolne živali navadno ne kažejo bolezenskih znakov, lahko pa opazimo, da se »drsajo« po zadnjici, do česar pride zaradi premikanja odrivkov, kar povzroča srbenje.

Ljudje se večinoma okužimo v okolju, kjer je veliko bolh, pogoj za okužbo pa je zaužitje bolhe. Predvsem pri otrocih se lahko okužba kaže v trebušnih kolikah.

Med najpomembnejše bolezni, ki jih pri ljudeh povzročajo notranji zajedavci psov in mačk, spada ehinokokoza, ki je za ljudi zelo nevarna. Zato si strokovne skupine v Evropi prizadevajo, da bi ehinokoke redno odpravljali pri hišnih ljubljencih v vseh državah, kjer se pojavljajo.

Države, v katerih se ehinokokoza ne pojavlja (npr. Velika Britanija), zahtevajo, da se pri psih in mačkah pred vstopom v državo trakulje odpravijo z zdravilom, ki vsebuje prazikvantel. To učinkovino vsebujejo vsa Krkina zdravila za zatiranje notranjih zajedavcev pri psih in mačkah.

Ehinokokoza je okužba, ki jo povzročajo majhne trakulje. Psi in mačke se z njihovimi jajčeci okužijo prek termično neobdelanega mesa okuženih rastlinojedov, predvsem prek drobovine. Pri psih in mačkah je razvoj trakulje omejen na črevesje, pri vmesnih gostiteljih pa se lahko v različnih organih razvijejo mehurnjaki – velikanski mehurji, v katerih so zametki mladih trakulj. Pes se okuži, če zaužije mehurnjak.

Ker smo vmesni gostitelji za to vrsto trakulje lahko tudi ljudje, se mehurnjaki oziroma ciste lahko razvijejo tudi pri nas. Okužimo se lahko s sadjem in zelenjavo, ob božanju živali, otroci pa tudi pri igranju v peskovniku. Bolezenski znaki so odvisni od velikosti mehurnjakov (veliki so lahko kot otroška glava) in mesta nastanka. Različne vrste trakulj lahko povzročijo poškodbo jeter, pljuč ali živčevja, kar lahko ogrozi življenje.

Pomen rednega zatiranja notranjih zajedavcev

Glede na nevarnost, ki jo gliste in trakulje predstavljajo za domače ljubljenčke in njihove lastnike, Nacionalni inštitut za javno zdravje priporoča redno zaščito. Ker so mladiči zaradi slabše odpornosti bolj izpostavljeni okužbi, se pri njih do starosti pol leta svetuje zdravljenje vsaj enkrat na mesec, pri odraslih pa na tri mesece. Če odrasle živali sobivajo z nosečnicami, otroki, starejšimi ali kroničnimi bolniki, se svetuje zdravljenje enkrat na mesec. Če v blatu ali izbruhani vsebini najdemo zajedavce, je treba zdravljenje ponoviti dvakrat, vmes pa mora miniti 14 dni. Tako bomo prekinili razvojni krog zajedavcev.

Gliste in trakulje lahko učinkovito odpravimo z izdelkoma Dehinel^® za mačke in Dehinel^® plus za pse, ki sta na voljo v lekarnah in pri veterinarjih.

Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z veterinarjem ali s farmacevtom.