Kaj je epilepsija?

Epilepsija je ena od najpogostnejših nevroloških bolezni. Gre za bolezen, pri kateri se zaradi nenadne nepravilne dejavnosti možganskih celic (nevronov) pojavijo epileptični napadi. Navzven se kažejo na različne načine, odvisno od tega, kje v možganih je prišlo do nepravilne dejavnosti možganskih celic. Če se epileptični napad pojavi le enkrat, to še ne pomeni, da ima človek epilepsijo. Za epilepsijo je značilno, da se epileptični napadi ponavljajo.

Epileptični napad

Epileptični napad je eden od simptomov epilepsije, ki nastane zaradi nenormalnega izbruha električnih impulzov v možganih. Glede na mesto izbruha impulzov poznamo dve osnovni skupini napadov: generalizirane in parcialne.

• Generalizirani napadi
  Nenormalen električni izbruh zajame celotno možgansko skorjo. Bolnik izgubi zavest (lahko le za nekaj sekund), pojavijo se lahko mišični krči (krčenje rok in nog) in motnje mišičnega tonusa (nenadni padci).
• Parcialni napadi
  Nenormalni električni izbruhi so omejeni le na določen predel možganske skorje (epileptično žarišče). Napadi lahko potekajo brez motnje ali z delno motnjo zavesti (oseba je zmedena), pojavijo se lahko mišični krči in motnje čutil (tipa, voha, sluha, vida). Če se nenormalni električni izbruh razširi na celotno možgansko skorjo, govorimo o sekundarnem generaliziranem napadu.

Kako pogosta je epilepsija?

V razvitem svetu se epilepsija pojavi pri 1 % prebivalstva. V svetu naj bi jo imelo 40 milijonov ljudi, od tega 6 milijonov Evropejcev. Ocenjujejo, da je danes v Sloveniji okoli 20.000 bolnikov z epilepsijo, na leto jih na novo zboli okoli 1000. Epilepsija se lahko pojavi v kateremkoli starostnem obdobju, pogostost pri moških in ženskah je enaka. Najpogosteje zbolijo mladi, pri več kot polovici bolnikov se bolezen razvije pred 18. letom starosti. Bolezen pa se pogosto pojavi tudi šele po 60. letu starosti.

Kaj povzroča epilepsijo?

Vzroki za epilepsijo so najrazličnejši, delež posameznih vzrokov je različen v različnih življenjskih obdobjih. Epilepsija lahko nastane kot posledica okvare možganskega tkiva zaradi nepravilnega razvoja možganov ali zaradi vnetij možganovine, poškodbe možganovine (ob porodu, v prometni nesreči), možganske kapi, zastrupitve, čezmernega pitja alkohola ali jemanja drog (ali obojega hkrati), tumorjev. Sprožijo jo lahko tudi dolgotrajno preprečevanje spanja, hipoglikemija (nizka raven sladkorja v krvi), daljši ali močnejši telesni napor, nezadostna preskrba možganov s kisikom. Za nastanek epilepsije naj bi bila pomembna tudi dednost. Vendar je dednost zelo zapletena in raznolika, zato se epilepsija le malokrat prenaša s staršev na otroka. Pri marsikaterem bolniku vzrok za bolezen ostane nepojasnjen.

Zdravljenje epilepsije

Zdravljenje epilepsije je nujno potrebno, saj epileptični napadi bolj ali manj poškodujejo možgane, poleg tega lahko med napadom pride do nesreč (npr. poškodb zaradi padcev, prometnih nesreč, utopitve). V zdravljenju imajo ključno vlogo zdravila za zdravljenje epilepsije ali antiepileptiki. Ostale možnosti so še kirurško zdravljenje, vagusna stimulacija (z napravo, podobno srčnemu spodbujevalniku, ki stimulira vagusni živec) in ketogena dieta (veliko maščob in organizmu potrebnih beljakovin, izključitev ogljikovih hidratov).

Zdravljenje z zdravili (antiepileptiki)

Zdravila za zdravljenje epilepsije ali antiepileptiki preprečujejo pojavljanje epileptičnih napadov, zato jih mora bolnik jemati redno. Dokazano je, da je zdravljenje z zdravili uspešno pri 60 do 75 % bolnikov. Danes je na voljo več zdravil. Zdravljenje z njimi je lahko samostojno, kar pomeni, da se bolnik zdravi le z enim zdravilom, ali pa kombinirano, kar pomeni, da jemlje dve ali več zdravil hkrati. Izbira zdravila je odvisna od vrste epileptičnega napada in rezultatov preiskav, ki jih opravi zdravnik specialist (nevrolog). Poleg učinkovitosti zdravila (preprečevanje pojavljanja epileptičnih napadov) je zelo pomembno tudi, kako zdravilo vpliva na kakovost bolnikovega življenja. Pri tem je zlasti pomembno, kako pogosto se zdravilo odmerja, kakšni so neželeni učinki zdravila in ali ga lahko bolnik jemlje skupaj z drugimi zdravili.

Izbira antiepileptika

Zdravnik vrsto in odmerek zdravila določa za vsakega bolnika posebej, pri čemer upošteva njegovo starost, telesno težo in odzivnost na zdravila ter neželene učinke in možne interakcije z zdravili, ki jih bolnik že jemlje. Posebna pozornost, predvsem zaradi neželenih učinkov, je potrebna pri izbiri antiepileptika za otroke in mladostnike, dekleta, ženske in starejše.

• Pri otrocih in mladostnikih je pomembno, da izbrani antiepileptik ne povzroča sedacije (zaspanosti, utrujenosti), ne vpliva negativno na kognitivne funkcije (pozornost, zaznava, spomin, priučitev), vedenje in telesno težo.
• Pri dekletih in ženskah je pomembno, da antiepileptik ne vpliva na menstruacijski cikel in plodnost. Znano je, da lahko nekateri antiepileptiki povzročijo nepravilne menstrualne cikle in policistične jajčnike, kar lahko zmanjša plodnost. Prav tako lahko nekateri antiepileptiki zmanjšajo učinkovitost kontracepcijskih tablet, povečajo telesno težo in povzročijo kozmetične spremembe (npr. akne, stanjšanje ali izpadanje las). Pri dolgotrajni uporabi nekaterih antiepileptikov se lahko pojavi osteoporoza (izguba kostne mase). Posebno skrb je treba nameniti nosečnicam, saj lahko antiepileptikov povzročijo motnje v otrokovem razvoju. To je ena od neželenih lastnosti zdravil, vendar ni značilna le za antiepileptike, ampak tudi za nekatera druga zdravila.
• Pri starejših bolnikih so lahko problematični neželeni učinki antiepileptikov predvsem sedacija, negativni vpliv na kognitivne funkcije in sprememba telesne teže. Zaradi sočasnih bolezni starejši navadno jemljejo še druga zdravila, zato je pomembno, da izbrani antiepileptik ne vpliva na delovanje teh zdravil oziroma je ta vpliv čim manjši. Zaradi boljšega sodelovanja v zdravljenju je pomembno tudi, da je zdravljenje z izbranim antiepileptikom čim bolj enostavno (odmerjanje enkrat ali dvakrat na dan).

Ali se lahko zdravljenje z zdravili prekine?

Po nekajletnem obdobju (dveh ali več letih) brez napada se zdravnik po pogovoru z bolnikom lahko odloči za postopno ukinitev zdravljenja. Odločitev je odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi je najpomembnejša oblika epilepsije. Pogosto je tudi od bolnika odvisno, ali bo hotel prekiniti zdravljenje ali pa bo zaradi varnosti še naprej jemal minimalne odmerke zdravila. Če se zdravnik v sodelovanju z bolnikom odloči za prekinitev zdravljenja, mora to potekati postopno (zelo počasi, več mesecev) in previdno. Možnost ponovitve napadov po prekinitvi zdravljenja z zdravili je od 11 do 41 %, največja je v prvem letu po prekinitvi. Če se napadi ponovijo, je treba zdravljenje z zdravili ponovno uvesti. Veliko bolnikov se zaradi varnosti odloči, da bodo antiepileptike jemali do konca življenja.

Kako ravnati, če pride do epileptičnega napada?

Vsak se lahko znajde v situaciji, ko oseba ob nas doživi epileptični napad. Pomoč je odvisna od vrste in dolžine epileptičnega napada. Večina epileptičnih napadov običajno ne zahteva nobenega posebnega posredovanja. Prva pomoč je vsekakor potrebna pri velikem generaliziranem epileptičnem napadu (grand malu) ter v posebnih okoliščinah (npr. če se epileptični napad zgodi v vodi). V teh primerih ponudimo pomoč ali/in pokličemo medicinsko pomoč.

Prva pomoč pri velikem epileptičnem napadu (grand malu)

• Bolniku preprečimo, da bi se pri padcu poškodoval (odstranimo vse nevarne predmete).
• Zrahljamo mu oblačila okrog vratu (odvežemo kravato, odpnemo srajčni ovratnik) in pasu (odpnemo pas na hlačah).
• Glavo mu podpremo z mehkim in ravnim predmetom (vzglavnikom, torbo, zvitim oblačilom).
• Če izgubi zavest, ga po koncu napada položimo v bočni položaj za nezavestnega.
• V usta mu ne dajemo nobenih predmetov, s katerimi bi preprečili, da bi si pregriznil jezik, ust mu ne odpiramo na silo.
• V usta mu ne dajemo nobene tekočine, dokler se mu ne povrne zavest.
• Med napadom ga ne držimo, krčev ne poskušamo fizično ustaviti.
• Ob bolniku vedno počakamo toliko časa, da pride k zavesti.
• Ponudimo mu pomoč ali po potrebi pokličemo strokovno medicinsko pomoč.