V reviji V skrbi za vaše zdravje z naslovom Strah ali anksioznost? (PDF, 3,37 MB) pišemo o anksioznih motnjah, ki se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih, tudi pri otrocih in starejših. Prizadenejo oba spola, vendar so pogostejše pri ženskah. Ljudje z anksioznimi motnjami čutijo tesnobo, ki je ne morejo povezati z nobeno posamično situacijo in se pojavlja brez ustreznega povoda ali v pretiranem obsegu.

Pogosteje se pojavljajo pri ljudeh, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, ki imajo veliko potrebo po odobravanju okolice ali po kontroli ali pa težko prenašajo kritiko. Anksiozne motnje niso le neprijetne, ampak pomembno vplivajo na številna področja življenja. Težave v odnosih, izogibanje prijetnim dejavnostim in manjša uspešnost na delovnem mestu so le nekatere od posledic. Poleg tega je anksioznost pogosto povezana tudi z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor.

Znakov anksioznosti je veliko. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Posebno izstopajo tudi telesni znaki, predvsem razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost, povečano potenje, pogosto uriniranje, bolečina v mišicah. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zato je bolnik lahko še bolj prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje pa na bolezen ščitnice.

Zdravila prve izbire za vse anksiozne motnje so antidepresivi, in sicer zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI). Jemati jih je treba 1 do 2 leti. Ko je bolnik že nekaj mesecev brez simptomov, zdravilo ukinjamo postopoma (do pol leta) in prilagojeno bolniku.

Nezdravljene anksiozne motnje bolnika izčrpavajo in trpljenje povzročajo tudi njegovi družini. Ko spoznamo, da kdo od naših bližnjih trpi za anksiozno motnjo, se z njim pogovorimo in ga napotimo na pogovor z osebnim zdravnikom ali psihiatrom.

V reviji strokovnjaki tudi svetujejo, kako naj se bolniki zdravijo, kaj lahko naredijo sami in kako jim lahko pomagajo njihovi bližnji.