Bolezen dveh obrazov

Bipolarna motnja (star izraz je manična depresija) je psihiatrična motnja, pri kateri se izmenjujeta dve razpoloženjski stanji: depresija in manija. Predstavljamo si jo lahko kot bolezen dveh obrazov: v fazi depresije je človek žalosten, občuti praznino, brezvoljnost, utrujenost, v manični fazi pa je ves evforičen (pretirano dobrega počutja in razpoloženja), zanj ni nobenih ovir, je zelo dobre volje, nič ni utrujen.

Znaki in simptomi bipolarne motnje so različni

• Depresija
  Glavni znaki in simptomi depresije so žalost, tesnoba, občutek praznine in brezupa. Pojavljajo se črnogledost, občutek nemoči, brezvrednosti in krivde. Človek izgubi veselje in zanimanje za stvari in dejavnosti, ki so ga prej veselile. Depresijo spremljajo tudi težave s spanjem (nespečnost ali pretirano spanje), spremenjen tek (izguba teka ali pa pretirana ješčnost), pomanjkanje energije, večja razdražljivost, težave s koncentracijo. Pogosti so tudi telesni simptomi (glavobol, prebavne motnje, bolečine po telesu) ter misli o smrti in samomoru.
  
• Manija
  Nasprotje depresije je manija, za katero je značilno, da ima človek takrat izjemno energijo, je pretirano samozavesten in odločen. Pogosto deluje nerazsodno (veliko nakupuje, zapravi denar za stvari, ki jih sploh ne potrebuje), je prepirljiv, lahko tudi agresiven. Spanca ne potrebuje (lahko je buden tudi po več dni skupaj), nenehno je v gibanju.
  
• Hipomanija
  Gre za blažjo obliko manije s podobnimi, le manj izraženimi simptomi.
  
• Mešana oblika
  Pri tej obliki so simptomi manije in depresije prisotni hkrati ali pa čez dan razpoloženje večkrat niha. Človek je razdražljiv ali vznemirjen, hkrati pa nemiren in depresiven. Pojavljajo se tudi težave s spanjem in večje spremembe teka.

Oblike bolezni so različne

Lahko gre za klasično obliko bolezni, pri kateri se epizode manije in depresije ponavljajo (bipolarna motnja tipa I). Pri nekaterih bolnikih se nikdar ne razvije izrazita manija, ampak le blažja oblika (hipomanija), ki se ciklično menja z depresijo (bipolarna motnja tipa II). Če se v 12 mesecih ponovijo 4 epizode ali več, gre za hitro ponavljajočo se ali hitro krožno obliko bipolarne motnje. Nekateri ljudje doživijo več epizod v enem tednu ali celo enem dnevu. Hitro ponavljanje epizod se najpogosteje razvije v kasnejši fazi in je pogostejše pri ženskah.

Pri bolnikih z bipolarno motnjo se obdobja depresije in manije različno izmenjujejo. Depresivnih faz je običajno več in trajajo dlje, maničnih faz je manj in trajajo krajši čas. Razmiki med epizodami so različno dolgi. Znano je, da so bolniki približno polovico svojega življenja brez simptomov, tretjino časa v depresivni fazi, približno desetino časa v manični fazi, kakšnih 6 do 7 % časa pa imajo hkrati manične in depresivne simptome. Na potek bolezni vplivajo okoljski in biološki sprožilci stresa.

Vpliv bolezni na bolnikovo življenje

Bipolarna motnja lahko znatno vpliva na človekovo funkcionalno sposobnost in socialno življenje. Velik negativni vpliv ima depresivna faza. Med bolniki z bipolarno motnjo je stopnja samomorilnosti nekajkrat večja kot med zdravo populacijo. Kar 25 do 50 % bolnikov vsaj enkrat poskuša narediti samomor. Največ samomorov se zgodi, ko se depresivna faza začenja ali pa končuje. Bolnikom lahko položaj otežijo še sočasne motnje, kot so kompulzivnost (prisilni nevrotski pojav, ki bolnike sili v izvajanje dejanj, ritualov in ceremonialov, čeprav so nesmiselni), anksioznost (tesnobnost), osebnostne motnje ter zloraba alkohola in drugih snovi.

Kdo zboli za bipolarno motnjo?

Za bipolarno motnjo lahko zboli vsakdo, tudi otroci in mladostniki. Najpogosteje se pojavi v obdobju zgodnje odraslosti.

Kako pogosta je bipolarna motnja?

Ocenjujejo, da bolezen prizadene 1,2 do 1,6 % populacije. V Sloveniji naj bi imelo bipolarno motnjo 24.000 ljudi.

Kaj povzroča bipolarno motnjo?

K nastanku bipolarne motnje prispeva veliko vzrokov (dednih, okoljskih). Povečan stres ali zloraba alkohola oziroma prepovedanih drog so navadno sprožilni dejavniki, ki odkrijejo prirojeno nagnjenost k razvoju motnje. Mehanizem nastanka še ni popolnoma razjasnjen. Vpleteni naj bi bili nenormalni prenosi živčnih impulzov, napačni signali med celicami, ekspresija genov in kronične poškodbe nevronov.

Težave pri prepoznavanju bipolarne motnje

Ocenjujejo, da od pojava prvih simptomov do postavitve pravilne diagnoze traja povprečno 5 let. Napačna diagnoza je pogosta, saj kar 30 % bolnikov najprej postavijo drugo diagnozo (največkrat depresijo). Dejstvo pa je, da za to bolezen ni zanesljivih medicinskih testov, kot so krvni testi ali rentgensko slikanje. 

Največ bolnikov zdravniško pomoč poišče v depresivni fazi, saj je zelo moteča in depresije enostavno ne zmorejo več prenašati. Nasprotno se bolniki v manični fazi odlično počutijo, se imajo lepo, marsikaj zmorejo, imajo veliko idej in zlahka komunicirajo. Ker jim gre zelo dobro, se seveda ne sprašujejo, ali je z njimi kaj narobe, zato tudi ne iščejo pomoči. Pri prepoznavanju nenavadnih sprememb razpoloženja imajo zato zelo pomembno vlogo sorodniki in prijatelji. Prav oni pogosto prvi opazijo spremembe bolnikovega razpoloženja.

Kako zdravimo bipolarno motnjo?

Zdravljenje je akutno in preventivno oziroma vzdrževalno. Cilj akutnega zdravljenja je zdravljenje posamične razpoloženjske epizode (manične, hipomanične, depresivne, mešane). Preventivno ali vzdrževalno zdravljenje pa je dolgotrajno. Njegov cilj je preprečiti ponovni pojav katerekoli razpoloženjske epizode.

Med akutnim in vzdrževalnim zdravljenjem so skoraj pri vseh bolnikih nujna zdravila. V pomoč so tudi psihoterapija, izobraževanje o bolezni in podporne skupine. Ustrezno zdravljenje lahko prispeva k zmanjšanju števila in resnosti ponavljajočih se epizod in bolnikom z bipolarno motnjo omogoča bolj kakovostno življenje.

Zdravljenje z zdravili

Za zdravljenje bipolarne motnje se najpogosteje uporabljajo stabilizatorji razpoloženja. Mednje spadajo zdravila, ki so učinkovita pri akutnih oblikah manije in depresije, pomagajo preprečevati te epizode in ne povečujejo razpoloženjskih nihanj. Stabilizatorji razpoloženja so litij in nekateri antiepileptiki, stabilizacijsko delovanje pa se kaže tudi pri nekaterih atipičnih antipsihotikih.

Kako dolgo traja zdravljenje?

Bipolarna motnja je dolgotrajna bolezen, zato zahteva dolgotrajno (dolgoletno) zdravljenje. Zdravljenje po prvi epizodi običajno traja dve leti, po drugi pet let, po tretji pa vse življenje.

Kaj lahko storimo sami?

Pomembno je, da smo pozorni na svoje razpoloženje. Povsem običajno je, da niha, enkrat smo veseli, drugič žalostni. Če pa močno odstopa od normalnega in imamo zaradi tega težave v vsakodnevnem življenju, gre verjetno za bipolarno motnjo. V tem primeru se pogovorimo s svojimi bližnjimi in poiščimo pomoč pri zdravniku.

Če zdravnik potrdi bolezen, moramo upoštevati njegova navodila v zvezi z zdravljenjem.

• Redno moramo jemati predpisana zdravila, saj je izid zdravljenja odvisen od našega sodelovanja. Zdravila moramo jemati tudi takrat, ko se počutimo dobro, in tako dolgo, kot nam naroči zdravnik. Opazovanje lastnega razpoloženja in pisanje dnevnika ali zapisovanje razpoloženja v posebne koledarčke nam bo pomagalo razumeti bolezen in bo v pomoč našemu zdravljenju.
• Posvetimo se dejavnostim, ki so za nas prijetne in spodbudne (npr. sprehod v naravi), izogibajmo pa se dejavnostim, ki lahko vodijo v spremembe razpoloženja (npr. stres, pitje alkohola, uživanje drog). Naučimo se obvladati stresne situacije.

Kako lahko storijo bližnji?

Pomoč bližnjih ali prijateljev je zelo pomembna, saj pomagajo prepoznavati bolnikove razpoloženjske spremembe. Skrbijo, da zapisuje svoje razpoloženjske spremembe, redno jemlje zdravila, se posveti prijetnim dejavnostim in izogiba zlorabi alkohola in drog, pomagajo pa mu tudi obvladovati stresne situacije.